Ko oseba z demenco nenehno sprašuje, ali lahko gre domov

„Želim domov.“ Mnogim družinam je to ena najtežjih stvari za poslušanje, zlasti kadar je oseba, za katero skrbite, sedi v lastni dnevni sobi. Je pogosto, lahko se pojavi v kateri koli fazi demence, in obstajajo mirni, praktični načini, kako se odzvati. Ta stran pojasnjuje, kaj te besede pogosto pomenijo, kaj reči, katere dejavnosti lahko pomagajo v tistem trenutku in kako ostati varen.

Zakaj oseba z demenco nenehno sprašuje, ali lahko gre domov?

Ponavadi je „dom“ bolj občutek kot kraj. Alzheimerjeva družba ga opisuje kot občutek udobja in varnosti ali dom iz preteklosti, ne sama hiša. Demenca lahko znane sobe naredi tuje, oseba pa se lahko počuti, kot da živi v zgodnejšem obdobju življenja, ko je bil dom hiša iz otroštva ali kraj, kjer je vzgajala otroke.

Besede so lahko tudi znak, da je zdaj nekaj narobe: lačna je, žejna, potrebuje stranišče, ima bolečine, ji je prevroče ali premrzlo, je utrujena, osamljena, prestrašena ali preobremenjena s hrupom. Nacionalni inštitut za staranje med vzroke nemira navaja bolečine, hrup, osamljenost, spremembe rutine in zdravila.

Kaj naj rečem, ko vprašajo, ali lahko gredo domov?

Odzovite se na občutek, ne na besede. Zveza družinskih skrbnikov (Family Caregiver Alliance) svetuje, naj ne poskušate prepričati osebe, da se moti. Njeni občutki so resnični, zato najprej odgovorite s tolažbo in zagotovilom, nato pa se nežno preusmerite.

Fraze, ki pogosto pomagajo:

• Poimenujte občutek. „Zdi se, da pogrešate dom.“
• Pomirite. „Tukaj ste varni, jaz ostajam z vami.“ Alzheimerjevo združenje predlaga preprosti besedi „Tukaj ste varni.“
• Povabite k spominom. „Povejte mi o svojem domu. Kakšna je bila vaša kuhinja?“ Vprašanja o davni preteklosti so ponavadi prijetnejša kot vprašanja o današnjem dnevu.
• Ponudite nekaj skupaj. „Najprej si skuhajva čaj“ ali „Ali mi lahko pomagate s temi brisačami?“

Topel ton in roka na nadlahti, če rada doživlja dotik, lahko povesta več kot besede.

Česa se je treba izogibati?

• Prepiranja ali razlaganja. „Zdaj tukaj živite“ ali „To je bil vaš dom 40 let“ jih sili, da sprejmejo nekaj, kar jim demenca otežuje sprejeti, in lahko zveni, kot da jim pravite, da se motijo.
• Spraševanja. „Ali se ne spomnite?“ ali „Kakšen je naslov?“ dodatno pritiska.
• Blokiranje vrat v jezi. Če gredo ven, ostanite mirni in hodite z njimi. Kratek skupen sprehod pogosto pomiri željo.
• Hitenje. Dajte jim čas, da govorijo o domu, preden spremenite temo.

Dejavnosti, ki lahko pomagajo v tistem trenutku

Ko priznate občutek, lahko mirna, znana dejavnost preusmeri pozornost, ne da bi ga zavrnila.

1. Oglejte si fotografije doma in družine. Obračajte strani in komentirajte („Glejte tisti vrt“), namesto da zastavljate vprašanja. Na telefonu ali tablici vam Pari fotografij spremenijo vaše družinske fotografije v nežno igro ujemanja, fotografije pa ostanejo v vaši napravi.
2. Govorite o domu. Kartice za pogovor ponujajo odprte pobude o hišah, kuhinjah, sosedih in praznikih, brez pravilnih odgovorov.
3. Predvajajte glasbo, ki jo imajo radi. Nacionalni inštitut za staranje med načini za pomiritev nemira navaja pomirjajočo glasbo. Glejte naše glasbene dejavnosti.
4. Ponudite prigrizek ali pijačo. Lakota in žeja lahko izgledata kot nemir. Skodelica čaja ali priljubljena dobrota je tudi majhen ritual, da ste doma.
5. Pojdite na sprehod ali sedite zunaj. Gibanje in dnevna svetloba pomagata, zlasti zgodaj čez dan.
6. Dajte ji znano opravilo. Zlaganje perila, razvrščanje pribora ali zalivanje rastlin lahko obudi občutek, da vodi gospodinjstvo.
7. Vse upočasnite. Izklopite televizor, zmanjšajte hrup in bleščanje ter poskusite skupen premor z mirnim dihanjem.

Če ena zamisel ne deluje, poskusite kasneje z drugo. Tudi tiho sedenje skupaj je dober izid.

Preverite vzrok, ki ga lahko odpravite

Alzheimerjeva družba predlaga, da vodite kratek zapis o tem, kdaj se spraševanje pojavi, na primer pred obroki, po obisku ali ob mraku. Vzorci olajšajo načrtovanje vnaprej.

Ali je v redu reči belo laž?

To je resnična razprava, prijazne družine pa pridejo do različnih odgovorov. Alzheimerjeva družba pravi, da ni enega pravega odgovora: neresnice lahko nekatere ljudi naredijo bolj sumničave, zato se odločite, kaj je v najboljšem interesu osebe, in ostanite dosledni. V Penn Memory Center zdravnica, ki vodi center, meni, da je resnica privzeta možnost in da je nežna neresnica sprejemljiva le takrat, ko oseba ne more obdelati določene resnice, ter da nikoli ne smete posmehovati njenemu občutku resničnosti.

Mnogi skrbniki ugotovijo, da deluje srednja pot: najprej iskrena tolažba in preusmeritev („Nocoj ostajamo tukaj in jaz sem tu z vami“), brez prepira o tem, kje je dom.

Kaj, če se to dogaja vsak popoldan ali zvečer?

Nemir, ki se začne ali poslabša pozno popoldne, pogosto imenujemo sundowning. Nacionalni inštitut za staranje svetuje stalen urnik, dnevno sonce in dejavnost, manj poznih dremežev ter brez kofeina in alkohola pozno popoldne. Luči, prižgane pred mrakom, lahko prav tako pomagajo. Naš vodnik o mirnih dejavnostih pozno popoldne ponuja več.

Kako jo varovati, če poskuša oditi?

Prošnja, naj gre domov, lahko vodi do blodnje. Alzheimerjevo združenje ocenjuje, da bo šest od desetih ljudi, ki živijo z demenco, vsaj enkrat blodilo.

Pripravite se vnaprej:

• Identifikacijsko ali zdravstveno zapestnico z imenom in vašo telefonsko številko ter oznake v oblačilih. Nacionalni inštitut za staranje omenja program MedicAlert in Safe and Found Alzheimerjevega združenja, ki lahko stane denar.
• Zvonec ali alarm na vratih ter ključavnice, nameščene visoko ali nizko. Osebe nikoli ne zaklepajte same.
• Nedavno fotografijo od blizu in seznam krajev, kamor bi lahko šla, na primer nekdanji dom ali delovno mesto.
• Povejte zaupanja vrednim sosedom in jim dajte svojo številko.

Če izgine: takoj začnite iskati; Alzheimerjevo združenje opozarja, da jih mnogo ljudi najdejo v krogu 1,5 milje. Če jih ne najdete v 15 minutah, pokličite 911 in povejte, da ima oseba demenco. Če je kdo v nevarnosti, takoj pokličite 911.

Kdaj naj pokličem zdravnika?

Takoj pokličite njenega zdravnika, če se spraševanje ali zmedenost začneta nenadoma ali se v nekaj urah ali dneh močno poslabšata. Nacionalni inštitut za staranje pravi, da je treba nenadno ali hitro spreminjajoče se vedenje, zlasti po okužbi ali spremembi zdravila, takoj preveriti. Nenadna zmedenost je lahko delirij, za katerega NHS pravi, da zahteva nujno pomoč; okužbe sečil so pogost vzrok pri starejših.

Na naslednjem pregledu omenite tudi stalen vzorec, saj lahko k temu prispevajo bolečina, slabo razpoloženje, težave s spanjem ali stranski učinki zdravil.